Premikam se po hodniku, levo in desno so vrata. Nevidna sila me pritegne, obstanem pred velikimi rdečimi dvokrilnimi lesenimi vrati. Nad njimi je jasno izpisana številka 1350.  Vstopim. V nos mi udari neznosen smrad, smrad po zatohlem in izločkih. Pogled mi sledi snopu svetlobe, ki prihaja od zgoraj, skozi majhno okroglo lino. V polmraku se ozrem dol na svoje noge. Kosmate koščene noge me presenetijo, moški sem.  Kje si, me vpraša Božidar? V Afriki. Kje v Afriki, Afrika je velika celina, jug, sredina, severni del? Severni del, odgovorim. Veš mogoče v kateri državi? Alžirija, mi šine skozi glavo. Starost? Okrog 20 let. Je tvoja polt črna? Ozrem se še enkrat na svoje noge. Ne, niso črne, temnejše pa so. Kaj vidiš v prostoru? Na steni je polička, glinen lonček stoji gor. V kotu nekaj slame. Začutim, da je tu moj dom. Tu živim. V trebuhu se mi oglasi lakota. Hrana, potrebujem hrano, potrebujem vodo. Znajdem se na tržnici. Polno ljudi je okrog mene, vse vidim od spodaj navzgor. Hrup, vpitje enega čez drugega, živali so pomešane med ljudi. Pogledam nazaj čez ramo in vidim, da slonim ob lesenem kolesu. Hrepeneč pogled mi splava do sadja na stojnici. Vabi me, čutim praznino v želodcu. Stojnice so kot nekakšni šotori, palice prekrite s tkanino. Vse je umazano, smrad veje od povsod. Vse v meni kriči, lakota je neznosna. Pojdi od začetka tega življenja, do konca, slišim Božidarjev glas. Prikaže se mi pogled na mamo iz njenega naročja. Potem mama izgine. Samota, brez prijateljev, agonija, borba za hrano, pobiranje ostankov po tleh... Celo življenje se mi odvija na tržnici in v "luknji", ki ji pravim dom. Kot film doživljam utrinke tega življenja. Prežemajo me strah, lakota, skrb za preživetje, ne doživim svojega tridesetega leta. Umrem od lakote. Tako kot sem šla noter, grem tudi po enaki poti ven. Zaloputnem vrata za sabo, jih zaklenem ter spravim ključ v žep. Počasi se vračam nazaj v sedanjost ... Ta regresija mi je pokazala, da se v tem življenju najverjetneje konstantno borim z odvečnimi kilogrami, ker v podzavesti nosim vzorec borbe za hrano. Podzavest mi pravi, jej na zalogo, nikoli ne veš, kdaj se boš spet morala boriti z lakoto.

Potovala sem v življenje pred mojim sedanjim življenjem v leto 1979. Bila sem moški, star okrog 35-40 let, živela sem v istem mestu v Sloveniji kot živim sedaj (od nekdaj me je vleklo sem). Dobila sem točno ime in priimek in v popotovanju čez njegovo življenje sem jasno videla in začutila katere lekcije v tistem življenju ni osvojil. Seveda je to enaka lekcija kot jo sama predelujem tukaj in zdaj.

Odprem vrata v preteklost in se zgodi; Stojim v večjem lesenem čolnu, na katerem so manjšileseni sodi. Piše se leto 1752, star sem 27 let, nahajam se na peščeni obali Kube. Posadka meje poslala na obalo po vodo, ker že nekaj dni plujemo brez vode in smo že dokaj izčrpani.Oblečen sem v mornarska oblačila, ki so delno raztrgana, delujem zanemarjeno, oborožensem s sabljo. Ladja na kateri plujem je trgovska, z minimalno oborožitvijo in je približno 500m oddaljena od obale, oseb na njej se ne vidi, na čolnu sem sam. Na obali vidim visokožensko, črnih las in rahlo temnejše polti, samo stoji in me opazuje. Stopim iz čolna v vodo dokolen, brodim do obale in se ji pričnem približevati. Ženska še vedno stoji, vendar postajanemirna, začutim nevarnost, vendar se ji ne morem upreti, k njej me privlači nevidna sila. Vnekem trenutku mi da znak z roko, naj se vrnem nazaj v čoln, v njenim očeh vidim milino intoplino ter strah, v sebi pa neznansko privlačnost. Stopim korak bliže in v tistem trenutku mezadene kopje v prsi, zaslišim huronsko vpitje, pridrvijo domačini in me razmesarijo. V tistemtrenutku se zavem svojega življenja, ki se je začelo v sirotišnici, nadaljevalo z delom na ladji,in končalo na belem pesku ob nogah ženske, zaradi katere nisem zmogel realno ocenitisituacije v kateri se nahajam. Zdaj pa vprašanje za milijon $, se v tem življenju poznava?Seveda se, na svojstven način se srečujeva že 15 let. Ne živiva skupaj, ne delava skupaj,(imava vsak svojo družino) sva 100 km narazen, med nama ni dotikov, niti intimne bližine,zgolj to, kar sva doživela na belem pesku obale. Čutiva in podpirava drug drugega, se bojivanajinih »strahov« in veseliva uspehov. Mogoče bova sedaj lažje premagala strah in sedotaknila drug drugega, ker na to čakava že skoraj 250 let. Natanko danes, ima ženska izpreteklosti, v sedanjosti rojstni dan. In na koncu, ta ženska živi blizu obale sladkovodnegajezera, kjer je bela sipina,…Božidar hvala, ker si mi omogočil najti osebo iz sedanjosti v preteklosti.

Ko sem odprl vrata, sem se znašel na srednjeveški leseni jadrnici, ki je bila iz Španije na poti v Ameriko. Leto 1578. Padli smo v nevihto, ogromni valovi. Počutil sem se nemočnega, ne pa prestrašenega. Moč narave me je na en način očarala. Nisem bil kapitan, bil sem mu pa blizu. V Ameriko nismo prišli, obrnili smo se nazaj domov. 

Kdo sem bil in kako sem živel v Španiji nisem mogel ugotoviti. Videl sem le, da sem živel v enem mestu ob obali Sredozemskega morja in da mi ni bilo hudo. Ne vem kaj sem bil po poklicu, tudi o moji morebitni družini nisem mogel ničesar ugotoviti.

Kar je bilo posebnega, so bili pravzaprav le močni občutki v nevihti ter ugotovitev, da je narava močnejša od mene in da se nima smisla boriti proti njej.

Bi pa omenil še poseben občutek, ki sem ga imel ves čas  med regresijo na površini glave. Bil je občutek, kot da imam lasišče prelepljeno z nečim, kar me trdno veže. Občutek ni bil neprijeten niti boleč. Ga pa še nisem doživel.

Na večer regresije sem se prijavil iz čistega firbca ter tudi zaradi tega, ker me te "stranske" znanosti resnično privlačijo in se mi zdijo neznansko zanimive.

Čeprav mi ni uspelo najti nobenega od prejšnjih življenj, sem se v teh dveh urah resnično zabaval in predvsem sprostil.

Priporočam vsakomur, da si vzame ti dve urici in zanesljivo ne bo nikomur žal. Pomanjkanje časa pač ne sme biti izgovor, morda pa boste ravno v tem večeru spoznali, da imate v življenju (življenjih) bistveno več časa, kakor ste mislili do sedaj.

Delavnica je bila zanimiva, Vaši komentarji pa zabavni in zanimivi.   Zelo si želim pobrskati in pogledati v moja prejšnja življenja, a tokrat mi ni uspelo. Upam, da mi uspe na naslednjem srečanju.   Kot ste sam omenil, se včasih katere stvari (v sedanjem življenju) prevečkrat ponavljajo. Tudi meni se, zato upam, da bom kdaj le ugotovila zakaj je tako.  

Iz srca hvala za možnost druženja in potovanja v prejšnja življenja.

Za vse, ki ste za regresijo dovzetni in vas zanima ozaveščanje preteklih življenj, smo pripravili redna srečanja z regresijo. Na srečanjih boste v manjših skupinah lahko raziskovali svojo preteklost in ozaveščali določene vzroke za stvari, ki sem vam dogajajo danes.